1. del – PRELOMNI TRENUTEK

…Bila sem na dnu. Novica je priletela, kot strela iz jasnega neba. Spraševala sem se “Zakaj? Zakaj ravno jaz, zakaj prav zdaj?…Kako to, da se je to ravno meni zgodilo, ko pa imam popolno življenje? Imam službo, novo stanovanje, moža in otroka. Vse je tako, kot mora biti. Vse je tako, kot sem si vedno želela…

Občutek je bil, kot, da bi se življenje ustavilo. Vse okoli mene je utihnilo. Zdelo se mi je, da se je ustavila tudi zunanja slika življenja, saj sem nekaj tednov, v tišini opazovala svoj notranji svet. Prvič v življenju, sem za trenutek pogledala svoj notranji kaos. Nenavaden občutek; znotraj nemir, zunaj pa tišina. Ta tišina ni predstavljala miru, temveč strah, nemoč, obup, razočaranje, bolečino in še kaj bi se dalo našteti. Dnevi so minevali v tem čudnem, meni neznanem stanju. Prehod je bil prehiter, da bi ga lahko z razumom dojela. V hipu sem prešla iz popolnoma organiziranega in navidez nadzorovanega življenja, v popolnoma nenadzorovano in nestabilno življenje. Vse se je porušilo. Zdelo se je, kot, da sem zgradila visoko kamnito stavbo, ki je vodila do samih Nebes. Naenkrat se je vse porušilo. Sedela sem na tleh in pred menoj je stal kup kamenja, ki ga je bilo potrebno sestaviti na novo.  Nisem vedela kje naj začnem. V meni ni bilo ne moči, ne volje, da bi lahko na novo gradila. Samo sedela sem in gledala v kup kamenja, ki se je v hipu zrušil. Počutila sem se sama, kljub temu, da je okoli mene bilo veliko ljudi. Želeli so me potolažiti in mi dvigniti razpoloženje. Ko so mi govorili, sem jih gledala in poslušala, ampak nisem jih ne videla, ne slišala. Napočil je trenutek, da se soočim sama s Seboj…