V kolektivni zavesti nosimo veliko prepričanj in verovanj, ki nas zelo omejujejo. V teh dneh me je kar nekaj ljudi vprašalo kako poteka moj dan, ker nisem v “normalni službi”. Povedela sem jim, da se moj delavnik začne popoldan oz. zvečer, saj na meditacije in delavnice pridejo ljudje, ko zaključijo obveznosti. Potem pa sem bila deležna začudenih reakcij, češ, da me ni nikoli doma, saj delam zvečer. Res je, da se zvečer oddaljim za 2-3 ure, ampak počnem tisto kar me veseli in to delam s srcem. Moje delo me polni in navdihuje. Mojega moža ni 10 ur/na dan doma, ampak je to za kolektivo zavest sprejemljivo, saj tako mora biti, ker tako delajo vsi. Vprašanje, ki odpre mnoge poglede je to: Ali si tukaj na Zemlji zato, da boš delal-a drugim sprejemljivo službo, bil-a izčrpan-a, izgorel-a, boln-a, ali si tukaj zato, da živiš sebe, deliš svojo modrost in s tem doprineseš k dobrobitu Zemlje in sebe? Morda urnik ne bo drugim sprejemljiv, vendar ali je to pomembno? Pomembno je, da se počutimo dobro, da smo polni energije in zavedanja, saj samo na tak način, lahko družini, prijateljem, sorodnikom,…ponudimo lepe trenutke z nami. Ne ostanite v svoji lupini koliektivnih prepričanj, ker morda nov korak za druge ne bi bil sprejmeljiv, upajte si narediti korak v svobodo. Namaste
Sumathi
