Večina ljudi dopusti, da jih vodijo čustva. Lahko so to čustva obupa, žalosti in jeze ali pa čustva veselja, vzmenirjenja ali užitka. Kakršnokoli čustvo občutimo, nam ni dano zato, da nas vodi, temevč da nas opozori, kje smo in kaj počnemo. Ljudje večinoma pripisujemo “pozitivnim čustvom” boljši pomen, kakor “negativnim čustvom”. Vendar oboje, v nas povzroča stanje “krča” in nepravilnega dihanja. Posledica tega je izčrpanost. Kadar smo razočarani, jezni žalostni smo v krču, enako kot takrat, ko smo presrečni in euforični. Torej naše naravno stanje ni pretirana sreča in niti jeza žalost,…ipd. Naše naravno stanje je mir. Velikokrat se zgodi, da se zapletamo v čustva drugih ljudi. Torej razglabljamo zakaj se je nekdo tako obnašal, čutil,…ipd do nas. Vse to je zapletanje in podpiranje čustev. Za dosego čim večjega miru v sebi, kar prinese dobro psihofizično stanje, se je potrebno dvigniti nad čustvi in se ukvarjati predvsem sami s seboj. Čustva sprejmimo kot opozorilo, kje smo, nato pa se dvignimo nad njimi. Najlažje to vidimo pri otrocih. Otrok se razjezi in joče samo zato, da nas opozori, da nekaj ni vredu. Ko mi odpravimo vzrok nelagodja, je otrok ponovno miren. Ne zapleta se v prejšnji jezi, tako kot počne večina odraslih. Namaste <3
Sumathi
