7. del KAKO VZETI VAJETI SVOJEGA ŽIVLJENJA, V SVOJE ROKE?

…V času zdravljenja in okrevanja sem imela zelo veliko časa. Prebrala sem kar nekaj knjig na temo osebne in duhovne rasti. To mi je vsak dan vlivalo več moči in navdušenja nad življenjem samim. Nato je nastopil čas, ko sem se vrnila v službo. Povratek je bil vesel in navdihujoč, saj sem ponovno začutila , da se moje kolo življenja vrti.

Pred boleznijo sem v tej službi delala le nekaj mesecev, zato, se mi je zdelo, kot bi začela vse ponovno od začetka. Vmes, so se zgodile, tudi določene kadrovske spremembe in delala sem zraven druge sodelavke. Tudi ta odnos, sem počasi gradila na novo. V sebi sem čutila, da se dogaja nekaj velikega in da se odpirajo nova vrata življenja, četudi, jih še nisem videla.

V pogovorih s sodelavko, sem počasi ugotovila, da sva v enaki fazi raziskovanja življenja. Poleg tega, da sva opravljali svoje delo, sva se tudi veliko pogovarjali o življenju. Takrat, sem počasi začela ugotavljati, da dejansko nisem živela sebe, ampak priporočila drugih ljudi. To sem počela iz strahu in ne zavedanja, da je življenje v bistvu moje in da sama najbolje vem, kaj je dobro zame. Do tistega trenutka, nisem želela prevzeti odgovornosti za svoje življenje, ker je bilo lažje živeti po navodilih in kriviti druge, za svoje neuspehe.

V tistem obdobju sem se prvič srečala s samo seboj. To, kar sem videla, mi ni bilo všeč. Pred mano je stala predvsem prestrašena duša, ki se ni upala niti pogledati, kaj šele, da bi živela sebe. Najprej sem jo potolažila, kot bi mama tolažila svojega otroka. Povedala sem ji, da ni več sama, ampak, da ima mene. Njene oči so se zaiskrile. In od takrat naprej, je nikoli več nisem zapustila. To je bil lep občutek. Zame popolnoma nov. Končno sem se srečala s svojim bistvom in od takrat naprej, se nisem več mogla delati, da tega ni. Moja notranja energija, duša, esenca, me je vsak dan vabila, da se globlje spoznava. Tako sem obiskala veliko delavnic in tečajev na temo osebne in duhovne rasti. Vsak tak dogodek, je bil en kamenček več, v mojem mozaiku življenja. Prepoznavanje in spominjanje ni bilo vedno lahko in sproščujoče, vendar, vsakič znova, bolj osvobajujoče. V meni je rasla notranja moč in pogum. Počasi sem začela prepoznavati, kdo sem v resnici in kaj lahko dam svetu. Še zmeraj sem delala v svoji službi, čeprav sem vedela, da ni to delo tisto, ki me osrečuje in polni. Ampak bila sem vseeno hvaležna, saj je v tistem trenutku, bilo tisto delo, najboljše same. Poleg samega dela, je bila zraven mene sodelavka, ki je v moje življenje bila poslana, kot angel, ki me je porival na tej poti moje rasti. Po tihem sem v tistem obdobju, že vedela, da lahko z mojo izkušnjo, spoznavanja sebe, svojih globin, bolečin, vzorcev,…pomagam tudi drugim, ki so se nehote zavrteli v tej igri življenja in ne najdejo izhoda. Manjkalo mi je malo poguma, da res trdno stopim na to pot. Takrat sem se odločila, da vso svojo pozornost usmerim v želeno in sem hkrati bila vseeno hvaležna za vse, kar sem imela. Neverjetno hitro so se začele odvijati stvari. Novi ljudje so stopili na mojo pot, ki so me vodili vedno bliže k mojim ciljem. Zdelo se mi je, kot, da se celotno vesolje  trudi zame. In tako je nastopil dan, ko mi je vodilna povedala, da mi ne bodo podaljšali pogodbe. Takrat sem se samo nasmehnila. Vedela sem, da je nekaj višjega poskrbelo za to in da se zame odpira nova, prava pot. Ona ni razumela, saj je mislila, da bom žalostna. Jaz sem se ji iz srca zahvalila za vse in vedela sem, da me čaka nekaj božanskega, popolnoma novega. Takrat sem začutila, da sem res prevzela vajeti svojega življenja v svoje roke. Hvaležnost, vera, moč in pogum, so mi omogočili, da sem naredila prvi korak, k uresničitvi svojih sanj. Če bi v tistem trenutku verjela moji okolici, bi bila prav gotovo žalostna, zaskrbljena in prestrašena. Ker pa sem za roko, močno držala svojo notranjo Sandro, sem vedela, da sva nepremagljivi. Tako se je začela Moja nova pot, kjer dejansko živim Sebe. Do tega pa me ni pripeljalo pritoževanje nad vsem česar nisem imela in bila, temveč sprejemanje in hvaležnost za to, kar sem takrat imela in bila. To je glavni ključ do notranje zmage…